OSNOVE SODOBNE MONTAŽE STREHE
V času, ko primanjkuje stanovanj, opažamo, da se gradijo ali obnavljajo zgradbe, v katerih se za bivanje priredi tudi podstrešje. Podstrešni prostori so ponavadi zelo razgibani in tako omogočajo ureditev zanimivega, toplega in prijetnega ambienta. Vendar pa pri preurejanju in izvajanju teh prostorov pogosto prihaja do napak v gradnji, ki kasneje lahko povzročijo veliko nevščečnosti in materialnih stroškov.

ZRAČNI MOST
Ob novih fizikalnih spoznanjih in z razvojem gradbenih materialov so napredovali tudi načini gradnje in preurejanja podstrešnih objektov ter s tem tudi izvedbe streh. Tako so v zadnjih letih spoznanja o zračenih strehah pripeljala do uveljavitve tako imenovanega zračnega mostu oziroma kanala. To je prostor med strešno kritino in sekundarno kritino z zajemom zraka v kapu in izpustom v slemenu.
Zračni most deluje le če je dobro prezračevan. Odkap in sleme strehe je potrebno oblikovati tako, da je omogočen nemoten in zadosten vstop oziroma izstop zraka kar omogoča željeno kroženje zraka pod kritino. Vstop zraka se naredi ob celotni dolžini strehe v kapu (pri žlebu), višina mosta mora biti vsaj 5 cm, izstop pa se večinoma izdela v slemenu. Možnosti izpusta zraka je sicer več, odvisno od sistema kritine od tipskih zračnikov do dvignjenega slemena, slemenskih izpustnih kosov in podobno.
Zračni most je izrednega pomena za boljše delovanje strehe in izolacije. Zrak v zračnem mostu se segreva in se zaradi termike dviga ter ga zapusti v slemenu. Nadomesti ga svež zrak, ki vstopi v kapu. S tem zagotovimo izsuševanje kondenza iz zračnega mostu ter izpust pregretega zraka v poletnem času kar zagotavlja dodatno ohlajevanje strehe in s tem manjšo temperaturno napetost in hladnejše mansardne prostore. Izdelavo zračnega mostu priporočajo prav vsi proizvajalci strešnikov, tako glinenih, betonskih kot kovinskih in bitumenskih.

LETVE IN LETVANJE
Letve, ki se uporabljajo za izdelavo zračnega mostu morajo biti kljub majhni teži strešnikov primerno močne, saj morajo zagotavljati primerno nosilnost in pohodnost kritine. Vzdolžne oziroma kontra letve dimenzije 5 x 8 cm pribijemo preko paroprepustne folije po dolžni špirovca, z njimi fiksiramo paroprepustno folijo, uporabimo pa jih tudi za izravnavo eventuelno zvitih starih špirovcev. Prečne letve se v pravilnem razmaku pritrdijo pravokotno na njih. S kontra letvami naredimo razmak med letvami in špirovci in tako dobimo zračni most. Strešniki se položijo na prečne letve ter se pritrdijo z žeblji ali vijaki. Tako dobimo sistem horizontalnega prepletanja, ki omogoča odpornost na vse vremenske neprilike.
Jekleni strešniki imajo dobro lastnost, da se jih da preprosto rezati in oblikovati, tako da lahko naredimo kakršnokoli obliko strehe oziroma njen dodatek (čope, frčade, stolpiče, ipd,...)

SEKUNDARNA KRITINA
Skupaj z razvojem novih načinov montaže se razvijajo tudi novi materiali. Eden najpomembnejših novejših materialov, ki se uporabljajo za izboljšanje lastnosti in trajnosti strehe je vsekakor tako imenovana paroprepustna sekundarna kritina, katera se uporablja ob izdelavi zračnega mostu. Le-ta sekundarna kritina ima dvojno vlogo: kondenz, ki se nabira v izolaciji počasi izpareva in ta para prehaja nad njo v zračni most. Tako opravlja prvo nalogo, to je izsuševanje izolacije in s tem bistveno podaljšuje njene življenjsko dobo. Druga lastnost sekundarne kritine je, da ne prepušča tekoče vode. To pomeni da se kondenz, ki je posledica izparjene vlage iz izolacije ali pa atmosferskih vzrokov in pade kot kapljica na sekundarno kritino, varno odvede iz strehe v žleb, v kolikor ga ne posuši že kroženje zraka v zračnem mostu. S tem preprečuje vdor vlage nazaj v prostor ali izolacijo. (paroprepustnost = v eno smer se vlaga prepušča, v nasprotni smeri pa se zadržuje).
Do sedaj se je večinoma uporabljala paroprepustna folija v kombinacijami z deskami ali brez, danes pa se vse bolj uporabljajo lesne vlaknenke ("STEICO SPECIAL/UNIVERSAL"; www.steico.si) , ki imajo poleg paroprepustnosti še funkcijo vetrne zapore ter izolacije, in njihova življenjska doba ni vprašljiva tako kot pri foliji. Če se izdeluje mansarda, so te plošče iz lesnih vlaken kar nujno potrebne. Ob uporabi folij pa se priporoča uporaba močnejših paroprepustnih folij (teža 140 g - 180 g), saj bodo le take opravljale svojo funkcijo vsaj nekaj let.
Če folija ni paroprepustna, pa je potrebno celotno izvedbo strehe narediti popolnoma drugače - z dodatnimi zračni kanali, kar za isto kvaliteto bistveno podraži cel proces.

IZOLACIJA IN PARNA ZAPORA
Za pravo klimo in počutje v bivalnem prostoru ne smemo pozabiti na pravo in zadostno izolacijo. Za tukajšnje podnebne razmere naj bi imeli pod paroprepustno sekundarno kritino vsaj 24cm izolacije, ki se jo v vgradi med špirovce, ter delno tudi pod ali nad njih. Za izolacijo se lahko uporabi klasična steklena ali kamena volna ali pa kvalitetnejša lesna izolacija (www.steico.si), katere višji začetni strošek se zelo hitro privarčuje pri prihranku stroškov ogrevanja oziroma ohlajevanja.
Za trajnost izolacije je zelo pomembna tudi folija, ki se uporablja kot parna ovira saj bistveno zmanjšuje prehod pare iz tople notranjosti stanovanja v izolacijo in okolje. Za ta namen so se vrsto let uporabljali polivinil, alu-folije in podobni materiali, sedaj pa se uporabljajo posebne, za ta namen razvite folije, ki so nekoliko paroprepustne, a imajo precej manjšo prepustnost kot zgornja sekundarna kritina. S tem dobimo izolacijo, ki diha in tako ustvarja ugodno mikroklimo.
Ne glede na parno oviro, ki jo uporabimo, pa moramo vedno poskrbeti, da je vgrajena popolnoma zrakotesno, kar pomeni, da moramo vse stike parne ovire med seboj, z zidovi in z nosilno konstrukcijo dodobra zalepiti in zatesniti s primernimi samolepilnimi trakovi ali letvicami s tesnili.